Dan: 048 - Trolltunga

Čas za pravo Norveško avanturo. In za takšne se je treba zgodaj vstat ^.^'

Ob petih na avtobus do letališča in nato hiter skok v Bergen, kjer nas je pričakala prva prigoda dneva. Očitno lahko avto rezerviraš z bančno kartico, plačaš pa samo s kreditno kartico. Dobro da nisem dobil študentskega računa na Norveški banki. Nekaj sprememb kasneje je bil avto izposojen na Jerneja iz spodnjih Poljčan ^.^

Pa smo odhiteli na pot in kmalu bili na podeželju kjer ne poznajo več sredinskih črt na cesti:

Seveda nismo vedli točno kam moramo priti, saj nas je navigacija peljala le v željeno smer preden se označene ceste nehajo, tako da smo malo okoli spraševali.

In ko smo končno našli nekoga, ki je vedel podat kam naj gremo, nam je tudi prijazno podal oceno treh ur v eno smer ter dal priporočilo naj morda poizkusimo jutri glede na to da je ura že čez poldne. Mali krizni sestanek kasneje smo v prvi trgovini za vsak slučaj nabavili nekaj baterijskih svetil in se pogumno odpravili dalje, saj jutrišna vremenska ni bila sončna.

Še nekaj vožnje kasneje smo končno videli (nam še neznani) začetek poti:

Parkirno mesto kasneje je ura odbila dve popoldan in mi smo prišli do tega spodbudnega obvestila:

Saj to je samo za nevedne turiste kajne? Mi bomo pa ja že zmogli tisti mali hribček tja in nazaj do teme.

Pa se je začelo. Dobro da tega nismo prej vedeli, ampak prvi kilometer pohoda je samih stopnic (Slika ni reprezentivna, saj ta hujšega dela ni nihče slikal, ni bilo dovolj moči.):

Že smo si hoteli čestitat kako nam dobro gre, saj ko so nam opisali pot je bilo rečeno da se pride mimo tega dela je samo še po "ravnem" za it, smo že skoraj na pol poti. Tu seveda najdemo označbo ki veselo pove da je en kilometer za nami in deset kilometrov še pred nami.

Veselo pot pod noge:

 

Razgled, borovnice, izvirska voda in bolečina so vtisi iz te poti. Ampak za takšno sliko na takšni lokaciji je bilo vredno:

Kratka pavza, nekaj hrane, ogromno čokolade, pomežik v sončni zahod pa čim hitreje nazaj:

Ko smo mislili da smo popolnoma neodgovorni in zadnji na gori na pol poti, že v popolni temi, najdemo dva starejša Iračana ki sta obtičala brez sonca ali svetilk. Podarili smo jima svojo, sami pa nadaljevali s pomočjo pametnih telefonov.

Nekaj čez deset zvečer smo končno končno bili zopet pri avtu. Za nagrado lonec juhe kar na parkirišču:

Dve uri kasneje sta za nami prišla še izgubljena gospoda s posojeno svetilko.

Danes je bil dober dan.