Tokratna destinacija: Rjukan - 160 km oddaljeno mestece v dolini, katero je celo zimo v senci. Mestece kjer so zgradili ogledala na vrhu hriba da odbijejo nekaj sončne svetlobe v mestni trg. Mestece kjer so Nemci med drugo svetovno vodo proizvajali težko vodo.
Ker do tja vozi samo en vlak na dan, smo rentali avto in šli na pot. Prva vožnja za volanom po Norveški ^.^
Zabavna vožnja ko enkrat prideš na lokalne ceste, čeprav se za naše pojme malo vleče (omejitev 100 na avtocesti, 80 na lokalnih cestah in 40/50 v mestu). Ampak vsi veseli, ker po smo zopet spoznali kako zgleda sonce po "dolgem" času. A pred dolino je že bil razviden obseg sence nad Rjukanom.
Prispeli pod ogledalo, ki sicer deluje (lahko si videl svojo senco) a smo vsi pričakovali malo večjo inštalacijo ^.^'''
Je pa res cela dolina v senci, kjer je bilo hladno in sivo:
Pot smo nadaljevali na Krosobanen, gondolo zgrajeno v 1920-ih (trdijo da prva v severni Evropi), ter malo pohajkovali po sonci. Pravim malo ker po ene dobre pol ure smo začeli dobivati odtenek rdeče barve po obrazih (tu v mestu res ni bilo kaj sonca, še manj pa v pisarni) in se odločili za kosilo na vrhu. Kot presenečenje nas je presenetilo to da smo vsi pričakovali zasoljeno ceno, dobili pa smo zelo dober burger nič dražje kot kje drugje:
Po koncu te zabave še v Vemork, bivšo največjo hidroelektrarno na svetu, kjer so Nemci med drugo svetovno vojno pridobivali težko vodo. Kot zanimivost, devterij lahko kupiš v trgovini s spominki ^.^'
Brez dvoma nas je prej na gori dobilo sonce, kajti vsi štirje smo še komaj kaj zmorali dati od sebe, tako da smo se počasi odpravili domov.
In vožnja nazaj ni bila nič manj zanimiva, kajti začelo je krepko snežiti ^.^
No comments:
Post a Comment