Tudi to ni bilo težko. Služba za relokacijo me pobere pred hotelom, zapelje en krog po mestu, pokaže kaj je kaj ter odloži pred stanovanjem. Sem v osmem nadstropju, na srečo imajo dvigalo:
Pokažejo kaj je kaj, ključ in šop papirjev v roke pa smo na svojem. Čez vikend še sam, prvi v novi skupini, imam priložnost da izbiram sobo. Ali večjo z dvojno posteljo in omaro ali manjšo z ubijalskim razgledom.
Načeloma pa vse skupaj zgleda takole:
Ostanek dneva razdeljen med dvakratnim sprehodom čez mesto (slike drugič, vse pa ne morem na enkrat) in obisk vsake malo večje trgovine s hrano in potrebščinami da vidimo kdo ma kaj in za koliko.
Sem mislil kako bom izbiro izdelkov bolje izpeljal kot na Finskem, pa se izkaže da na "domačih" proizvodih v večini piše vse samo v Norveščini. Pa smo se ugriznili prvič.
Sem mislil da se bom uspel izmuznit čez blagajno samo s "hvala" in "adijo", pa sem prišel do spoznanja da tu računi niso obvezni kot pri nas in te posebaj povprašajo ali ga želiš. In ko je komunikacija prerasla v več kot samo številke koliko sem dolžen sem moral priznat da nisem od tu. Pa smo se ugriznili drugič.
Malo še počistil "podedovane" stvari v stanovanju, in se razkomotil.
P.S. Ura je pol enih zjutraj in tole je moj pogled iz sobe:
Na levo mesec na temni podlagi, na desno ostanki zahajajočega sonca ter pogled na center v centru ter Oslo daleč v ozadju.
No comments:
Post a Comment